Pesem ptic trnovk

"Avstralska legenda pravi, da obstaja ptica, ki zapoje samo enkrat v življenju, vendar takrat lepše kot katerokoli drugo bitje na zemlji. Od trenutka, ko zapusti svoje gnezdo, išče trnov grm in ne odneha, dokler ga ne najde. Med divjimi vejami poišče najbolj oster in najdaljši trn, sede nanj, zapoje najslajšo pesem in umre. Ob njeni pesmi ves svet utihne in bog v nebesih se nasmehne. Največja bolečina in odpoved rodita najlepše stvari v življenju."

V petek so na rtl-u spet predvajali čudovito dramo Pesem ptic trnovk. Ne glede na to, da sem jo gledala že večkrat, moj robček ob njenem gledanju ni ostal suh. In na koncu, ko jo pogledaš začneš razmišljati o veliko stvareh. Postaviš si veliko nerešljivih vprašanj. Vidiš, kako kruto je v resnici življenje. Sprašujem se, zakaj ljudje raje obdržimo v sebi svoja čustva, občutja itd (vsaj nekateri)...zakaj enostavno vsega ne poveš tistemu, zaradi katerega trpiš. Verjetno se bojimo, kako bo tisti reagiral. Te bo sprejel ali pustil še bolj samega. Skrivnost je v tem, da nikoli ne veš. Ali pa imaš morda občutek. Vendar ta občutek te lahko vedno vara. Je vredno tvegati ali ne?

p.s. žal mi je, da ne morem/znam prilimat sem še pesmi od tega filma( The Thorn Birds), ker je res lepa...no, če koga zanima jo je napisal Henry Mancini.