Prideš pozno, v mojem primeru prepozno domov. Obstaja kar velika verjetnost, da tvoji že spijo in da sploh ne bojo vedli, kdaj si prsu. Z mislimi že potiho odpiraš vrata in neslišno hodiš proti varnemu zavetju, svoji sobi. Vendar, ko prideš do vrat, se spomneš...ja, ključi od hiše so ostali v sobi na pisalni mizi. To je eden izmed mojih redkih trenutkov, da bi si resnično kaj naredla. Mislim si, pa sej ne more bit res!!! Čez minuto, ko mine prvi šok že razmišlam, če obstaja še kakšna druga možnost, da se pretihotapim v sobo. Ta druga možnost je lahko brat, sam tud to ni glih neki. Tako vdana v usodo pozvonim in poslušam odmevajoč glas zvonca v hiši. V vratih zaškrta ključ in prikaže se mama do ušes nasmejana... khm...
Sklep: pozabljivost te lahko drago stane.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
7 komentarjev:
aha, ja ja, ko dekle ponoč lumpa... mame že vejo... :))
jao jao jao jao zala :D
(spremljava, melodija...)
...in ko gre dekle v svet,
ne rabi cule met,
rab' kratko kiklco
in mehko dekico...
(hec)
:D
oba vaju bom tepla, tebe Uroš pa še z večjim veseljem:DD
fajn se je smejat na tuj račun, ne:P...
dobro no, tud jst sm včasih medvedeka naštimaval pod deko, da je zgledlo da je naš doma, sam takrat se ni pozablo okno odpret na strežaj ... ;) drgač pa se je lušno smejat na tuj račun :))
lol zala:D si lumparije zganjala a:D
ne, bina. glih takrat jih nism pa sm bla vseen kaznovana...ka pa vem, mogoč pa celo bols, da sm bla takrat, ko pa da bi bla za kej druga:DD
Objavite komentar